V torek, 6. aprila 2021, je na svojem domu umrl eden od največjih ­teologov 20. stoletja Hans Küng (rojen 19. marca 1928), ki je nosilec ideje o tako imenovanem svetovnem etosu, kar je manj znano, vendar izjemno pomembno tudi za čas, ko Künga ni več.

Na plenarnem zasedanju Organizacije združenih narodov je leta 2001 predstavil zelo pomembno vizijo, ki naj bi po njegovem rešila svet pred novimi katastrofami. Takrat se je namreč dva meseca prej zgodil napad na »newyorška dvojčka«. Povedal je, da globalizacija potrebuje tudi globalni etos, ki bo temelj in pomoč za civilno družbo, kajti prav za to stoletje so politologi napovedali in še napovedujejo, da se bo zgodil spopad kultur. Hans Küng je takrat izrekel pomemben stavek, da ne bo miru med narodi brez miru med religijami. Ta ne bo mogoč brez dialoga in upoštevanja etičnega standarda pravičnosti.

Ali bog obstaja

Ekumenska stališča in prizadevanja za preseganje razlik je mogoče zaslediti že v njegovih številnih prejšnjih delih, zlasti pa v obsežnem delu Ali bog obstaja, ki je izšlo leta 1978 in bilo prevedeno v številne jezike. Slovenci te knjige še nimamo, je pa izšla leta 1987 pri zagrebški založbi Naprijed. V tem obsežnem delu se je Küng posvetil gotovo najbolj presežni primerjavi med svetovnimi verstvi, zlasti odnosa ateistične in nihilistične filozofije do Boga in verovanja nasploh. Vendar se je tudi opredelil do številnih filozofov novega veka ter njihovih stališč o Bogu in svetem, kakor tudi do stališč globinske psihologije, zlasti Freuda, Adlerja, Junga in drugih.

Posegel je tudi v razumevanje in razliko v dojemanju Boga Stare zaveze ter Boga, kot ga vidi Jezus Kristus, ki v marsičem odstopa od starozaveznega Jahveja. V biti Hans Küng ne dela velikih razlik med svetovnimi religijami in njihovim poimenovanjem Boga. Tu pravzaprav vidi ekumensko stičišče, ki ga obrazloži s številnimi jezikovnimi poimenovanji Boga skozi optiko pomembnih svetovnih religij.

Küng je bil tudi udeleženec drugega vatikanskega koncila ter je tam sodeloval s kasnejšim papežem Benediktom oziroma Josephom Ratzingerjem, kjer sta takrat sodelovala kot svetovalca škofom – perita. S papežem Benediktom sta bila tudi profesorja na Univerzi v Tübingenu, vendar sta se kasneje zaradi Küngove teo­logije in njegovih stališč razšla. Ta teologija je bila tudi vzrok, da so mu prepovedali predavati, kar mu je najprej sporočil papež Janez Pavel II., ki ga je Küng tudi močno kritiziral.

Celo tako daleč je šlo, da je Küng zagrebškemu novinarju Jutarnjega lista Inoslavu Beškerju med obiskom v Dubrovniku dejal, da bi si moral Janez Pavel II. pravzaprav nadeti ime Pij XIII., saj da je tako konservativen. Temelj nasprotovanja uradni cerkvi je bil predvsem v tem, da je bil Küng proti dogmi o nezmotljivosti papežev, o posvečevanju žensk v duhovnice ter o odpravi celibata in v drugih zadevah, ki jih RKC z drugim vatikanskim koncilom ni odpravila, čeprav je Küng kot perit to takrat predlagal koncilu.

Praktično je bil zelo kritičen do vseh dosedanjih papežev, vendar je iz dveh pisem papeža Frančiška dojeti, da ga je cerkev, kar zadeva njegova stališča, na neki način rehabilitirala, saj so bila ta že pred desetletji v marsičem podobna stališčem papeža Frančiška.

Neizrekljiv, nepojmljiv in v biti nedefiniran

Küng je v svojih delih pokazal izjemno znanje in umevanje stališč drugih religij, zlasti tistih z vzhoda, ko je poskušal razumeti tudi takšne pojme, kot so nirvana, praznina, nič in tao. Zlasti se je temu približal s trditvami, da Boga res ni mogoče poimenovati z nobenim pojmom in da ga noben pojem ne more zaobseči ter je tako neizrekljiv, nepojmljiv in v biti ­nedefiniran.

Bog je v svetu in svet je v Bogu. Je neskončen v končnem, absoluten v relativnem. Je kot tostranski v onostranskem, transcendenten in imanenten v resničnosti ter je v srcu stvari, kar je izjemno blizu stališču Alberta Einsteina, ki je izhajal iz Spinozove »teologije«. Bog je tako v ljudeh in človeški zgodovini vseskozi prisoten.

Morda je na neki način težko razumeti Küngova stališča, da je Bog bližnji in daljni, zemeljski in nezemeljski hkrati ter da nas vse obsega. Mogoče se pri takih mislecih vprašamo, kako je nekdo lahko tako luciden, vendar nam bo morda v oporo dejstvo, da je od leta 1951 do 1955 študiral teologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je počel zelo zanimive stvari. Vsako jutro, v teh sedmih letih, je še pred zajtrkom izvajal posebno polurno kontemplacijo, s katero je skušal umiriti svoje misli tako, da si je v popolni tišini predstavljal scene iz Svetega pisma in svetopisemske besede ter misli, povezane s slikami posebnih dogodkov iz Svetega pisma.

Takšna miselna telovadba je izjemno prispevala k popolni osredotočenosti v iskanju rešitev morebitnih nasprotij tudi z vidika Stare in Nove zaveze.

Pomiritev medverskih nasprotij

Teologija Hansa Künga, ki je bila na neki način ustavljena s prepovedmi poučevanja, je imela po drugi strani izjemen odziv v svetovni javnosti, zlasti kar zadeva njegova prizadevanja za ekumenizem ter pomiritev medverskih nasprotij, kar bi verjetno, če bi Küng imel še več vpliva, pozitivno vplivalo na vse mogoče politične konflikte v svetu tukaj in zdaj.

Preroškost njegovih ugotovitev, da so religiozni spori velikokrat vzrok za sovraštvo ter najhujše oblike vojskovanja in terorizma, se je pokazala kot pravilna in zdi se, da če ne bomo pristopili k temu, da se bo resnično zgodil najhujši verski spopad v tem stoletju.

Küng se je tudi zavzemal za prekinitev trpljenja umirajočih, ker je bil priča bratovi izkušnji, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja dolgo umiral v strašnih bolečinah zaradi možganskega tumorja. Žal Slovenci še nimamo prevedene knjige Ali Bog obstaja in upati je, da se bo katera slovenska založba lotila tega dela, ki se bo verjetno obrestovalo, saj je to izjemen uvid v zgodovino razmišljanj novega veka, kar zadeva Boga in svetost skozi prizmo ate­istov, globinskih psihologov, znanstvenikov in filozofov. Ob tem na kratko ponuja tudi vpogled v temelje religij, da bi se morda v vsakomur izmed nas vnela ekumenska želja, ki je bila lepo izražena v Kristusovih besedah, češ da naj bodo vsi eno, kakor sta on in Bog eno, da bo svet tako spoznal, da je Kristusa poslal Bog.

Küng je tudi oprostil vsem nasprotnikom, ki so mu 18. decembra 1979 vzeli dovoljenje za poučevanje, čeprav je ta čas (in do 10. aprila 1980) opisal kot štiri najtežje mesece, ki jih ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku. Ob tem lahko rečemo, da je en človek zmogel premakniti več stoletij nezgibano kolesje največje svetovne religije in se umestiti v vrsto tistih, ki jih bo spomin z leti in desetletji vse bolj častil!

Hans Küng se je zavzemal za prekinitev trpljenja umirajočih, ker je bil priča bratovi izkušnji, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja dolgo umiral v strašnih bolečinah zaradi možganskega tumorja.

Članek je povzet po Delo, Borut S. Pogačnik. 14.04.2021