KOZMOGRAM ZA SVETOVNI ETOS
Kozmogram je znamenje v katerem je vpisano bistvo določenega pojava.
Ideja o kozmogramih kot obliki univerzalnega jezika je nastala po tem, ko sem se zavedel, da je naš človeški način govora tak, da izključuje vsa druga bitja, ki ne poznajo razumske logike kot načina razmišljanja, komuniciranja in dojemanja resničnosti. Vzporedno z razvojem ekološke osveščenosti je nastala potreba, da ponovno odkrijemo jezik, ki ni izključno antropocentrične narave. »Ponovno« pravim zato, ker so davne kulture tak jezik nedvomno poznale, kar potrjuje slikovna narava njihovih pisav.
Mislim na jezik univerzalne (kozmične) narave, kar pomeni, da je odprt za vse različne vire komuniciranja, tako na vidni kot na nevidni ravni obstoja. Sem spada žvrgolenje ptic, izoblikovanost gorskih hrbtov, šumenje potokov in arhetipske oblike rastlinskih cvetov. V vsem tem prepoznavam jezik določenih bitij narave, ki sestavljajo raznoliko noosfero Zemlje. Ne mislim, da je na primer šumenje potoka sporočilo po sebi, kot bi se to dozdevalo umu. Je govorica kolektivnega bitja in zavesti elementa vode, izražajoč se s pomočjo značilnega ritma gorskega potoka. Smo mu prisluhnili dovolj, da bi lahko posegli v razgovor z bitjem vode?
Jezik kozmogramov temelji na arhetipskih podobah, do katerih imajo dostop vsa bitja Zemlje in vesolja in jih zato lahko doumejo. Temelji na natančno določeni ukrivljenosti črt, s pomočjo katere se v prostoru sproščajo ustrezne frekvence, dojemljive tudi bitjem, ki nimajo oči na fizični ravni. Jezik kozmogramov je harmoničen jezik, ker bi sicer ne bil slišan v sferah zavesti, ki ne poznajo dualizma kot osnove prebivanja na Zemlji.
Kozmogram za Svetovni etos se bere od zgoraj navzdol:
Zgoraj je jajčasta spirala, ki označuje božansko idejo popolnosti.
Inspiracija k etični drži ni človeškega izvora, temveč je vtkana v vezno tkivo vesolja. Vezno tkivo vesolja si predstavljam stkano iz treh arhetipskih kvalitet. V človeškem jeziku jih imenujemo ljubezen, modrost in volja do biti. Niti vse-povezujoče tkanine vesolja zvenijo v vsakem trenutku in v vsakem drobcu vesolja kot inspiracija k etični drži v odnosu do življenja in vseh njegovih bitij.
Na poti navzdol se spirala preoblikuje v obraz človeka kot simbol zavesti. Arhetipske ideje se preoblikujejo v zavestne pojme.
Potrebna je človekova zavestna odločitev, da etične kvalitete, potencialno navzoče znotraj vsake celice in vsakega atoma stvarstva, ozavesti in prevede v odgovarjajoča etična izhodišča, nekakšen notranji etični kodeks. Vpisan v človekov srčni prostor, potem deluje kot merilo našega odločanja in ravnanja. S pojmom merila mislim na ogledalo, v katerem se določeno dejanje da prepoznati kot etično ali neetično – ne mislim pa na statične zapovedi, ki bi človeka silile k vnaprej določenim odločitvam.
Sledi gesta roke kot simbol uresničenja. Zavestni pojmi se na tej stopnji preobražajo v njim ustrezna dejanja.
Človeško roko ne dojemam le kot orodje delovanja, temveč tudi kot simbol ustvarjalnih sil in nadalje kot simbol človekove sposobnosti, postati soustvarjalec vesoljnega stvarstva in kreativni spodbujevalec življenja na Zemlji. Zavezanost etičnim načelom, izvirajočim iz opisane kozmične inspiracije, je pogoj, da človek lahko svojo soustvarjalno vlogo razvije tako, da preraste svojo ujetost v egocentrični interes.
Vse skupaj je zarisano z eno črto, ki se zaključuje v mikro-kozmični spirali v obliki človeškega očesa.
Oko je simbol prebujenosti. Etično osveščen človek je prebujen človek. V spirali njegovega očesa se zrcali makro-kozmična spirala božanske ideje o vesolju kot harmoničnem spevu, pri katerem so, vsako na svoji ravni in odgovarjajoč njihovi razsežnosti bivanja, udeležena vsa bitja bivajočega vsega. Kroženje etičnih načel bivanja je zaokroženo, a nikdar zaključeno.
Marko Pogačnik