Nagovor Wolfganga Gramerja, na pogrebu Hansa Kűnga v Tűbingenu, 16.4.2021

Objavljamo slovenski prevod govora Wolfganga Gramerja na pogrebu Hansa Kűnga v Tűbingenu 16.4.2021, ki ga je v živo prenašal SWF na spletu. Duhovnik Gramer je bil Kűngov študent, prijatelj in sopotnik, zadnji čas ga je obiskoval kot prijatelj duhovnik. Kűng je vse podrobnosti pripravil za bogoslužje svojega pogreba, tudi katera besedila naj se preberejo… in tudi želel, da njegov prijatelj Wolfgang povzame njegovo življenjsko prizadevanje. Ker je besedilo ganljivo in od blizu osvetli človekoljuba teologa in duhovnika Kűnga, ga objavljamo v celoti za slovenske bralke in bralce.

Wolfgang Gramer

Govor na pogrebu Hansa Kűnga, 16-4-2021, Tűbingen

† Hans Küng 16.4.2021

Zbrali smo se v spomin na človeka, ki je skupaj z nami veroval, upal in ljubil. Prišli smo se zahvaliti Bogu, njegovim sestram, njegovi celotni družini, domovini z duhom Wilhelma Tella, ki je oblikoval tudi njega, Hansa Künga, ki nam razglaša veselo novico ljubečega Boga in ki se je dotaknil src mnogih ljudi dobre volje na vsem svetu.

Pot je zanj postala mučna. V stanovanju se je skrbno premikal s tipanjem in rolatorjem – podprt od ljubeznive poljske pomočnice in vseh tistih, ki so mu pomagali še posebej v zadnji dobi njegovega življenja. Do konca sem čutil njegovo notranjo energijo, četudi mu je govor odpovedal.

Zdaj je Hans Küng prispel do cilja svojega notranjega hrepenenja, globine, s katero je zaključil poletni semester leta 1963 – bil je moj prvi semester z njim – z izjavo besed apostola Pavla Rimljanom na koncu drugega poglavja, ki ga bomo sedaj slišali: Rim 11, 33-36.[1]

[1] »³³O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! (gnóseos Theoū) Kako nedoumljive so njegove sodbe (tà krímata) in neizsledljiva njegova pota! ³⁴Kdo je namreč spoznal Gospodov um? Ali kdo mu je bil za svetovalca? ³⁵Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi mu morali dati povračilo? ³⁶Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen.« Rim 11,33-36.

Da, v tem letu poletnega semestra 1963 sem v predavalnici 9. Univerzitete v Tübingenu prvič srečal mladega profesorja. In bil sem radoveden, ker so me nekateri opozorili pred njim: Boš videl, uničil bo tvojo vero. Ja, to je storil,  uničil je mojo tedanjo vero, kot da bi bila Cerkev čudovita, večna institucija z nezmotljivim papežem na čelu, brezhibna s sijajem in slavo. Kot študent germanika jo je tako tedaj doživel v Rimu – sprva.

Potem sem se od njega naučil, da je Cerkev nastala, in da se je tudi ona včasih šla zmotne poti, včasih strašne zmotne poti. Predvsem sem se naučil, kaj želi biti v duhu Nove zaveze: svetovna skupnost žensk in moških, ki slišijo Jezusovo besedo, tega čudovitega človeka iz Galileje, se ga spominjajo  danes v svojem času, praznujejo obed, ki nas povezuje z Jezusom in med seboj, tako kot je tudi Hans Küng nedeljo za nedeljo s skupnostjo praznoval pri tem oltarju v tej cerkvi ali z nami študenti v sosednjem samostanu Wilhelmstift. Njegov način molitve je šel globoko.

Naučil sem se, da je ta skupnost poklicana, da se postavi za pravičnost in človeštvo v današnjem svetu, sestrinsko in bratsko združena z drugimi verstvi. Izvedel sem, da je ta skupnost Cerkve sestavljena iz grešnikov, ljudi, ki imajo napake in ki delajo napake – tako kot vsi mi, ki jih priznavamo in jih lahko popravimo.

Zato se mora Cerkev vedno znova zavedati svojega izvora in se vedno znova reformirati, ker ni varna pred  skušnjavo za uveljavljanje oblasti, da postane nečloveški sistem, ki samo pazi na izvajanje določenih pravil in ogroža odpadnike. To vedno znova doživimo – v Cerkvi, pa tudi v družbi, pri drugih in nas samih. Tako me je ta poletni semester leta 1963 oblikoval. Hans Küng se je pravkar vrnil iz prve faze drugega Vaticanuma iz Rima. svetoval je škofom skupaj s Karlom Rahnerjem, Yvesom Congarjem in Josephom Ratzingerjem, ki danes praznuje rojstni dan. »Aggiornamento« je bilo geslo dobrega papeža Janeza XXIII. »podanašnjiti« – ni lepa nemška beseda. Aggiornamento – to zveni kot Mozart, ki ga je Hans Küng cenil toliko kot Karla Bartha, o katerem je napisal svojo disertacijo.

Drugi stavek Mozartovega koncerta za klarinet je v samoti tolažil Künga kot pariškega študenta. Ko slišim ta stavek – moja sošolka je nekoč rekela: “Lepo za umret” – vedno pomislim na Hansa. Ker je vedel, da tudi jaz zelo cenim Mozarta, mi je bilo dovoljeno igrati mozartovo klavirsko sonata na rojstnodnevni zabavi v njegovi hiši.

Mozart – ta moč razvoja idej! Ona ne pravi: vedno je bilo tako – ne: lahko je tudi popolnoma drugače. Obstati na obstoječem je skušnjava. Zato molimo v latinskoameriški Gospodovi molitvi: “no nos dejes caer en la tentación – ne dopusti, da pademo v skušnjavi”. Kdo nikoli ne pomisli, da bi rekel: O, to je zame zdaj preneumno, ta se nikoli ne bo spremenil – ali ta, ta cerkev!

Razmišljam o nepozabnem poletnem večeru leta 1966.Vrnil sem se iz gostujočega semestra iz Bonna, kjer sem namreč prvič slišal tudi Küngovega kasnejšega ekumenskega sodelavca Jürgena Moltmanna. Bil sem izpolnjen od Pavlovega nauka o opravičenju, ki sem ga spoznal prek protestantske teologije. Zdaj sem vedel: “Ni potrebno, da se pred Bogom opravičujem s svojo predstavo, mojim delom, ne: Lahko sem, kot sem in se počutim vzpodbujenega, da to božjo ljubezen uresničim s svojim življenjem, vendar ne več kot pogoj, ampak kot posledica.” Tisti večer sem pozvonil pri Hansu Küngu, bival je še v Gartenstraße, in mu pripovedoval o tem. Rekel sem mu, ko sem se poslavljal na vratih: “Pravzaprav se sprašujem, če nisem postal evangeličan in bi moral prestopiti.” Nato je rekel: »Potem niste doma ne v Evangeličanski cerkvi niti v katoliški. Ostani v čolnu in glej, da se bo smer spremenila, drug proti drugemu.«

To je storil tudi sam. Ni izstopil in ni dajal dobrih nasvetov od zunaj, boril se je v notranjosti. Celo ko je prišel tisti “krokarsko črni dan” (po Karlu Lehmannu) in mu je sistem odvzel dovoljenje za poučevanje. Kajti Küng je tresel papeževo nepravilno razumljeno nezmotljivost. Je bil to sistem? So to bili ljudje? So bili ljudje ujeti v sistemu?

Zato je meni pomemben naslov Küngovega prve knjige spominov: “Izborjena svoboda”. Svoboda Božjih otrok nam je dana in nas vabi, da vstanemo, kjerkoli je ta svoboda ogrožena, včasih in zdaj – v Cerkvi in tudi v družbi.

Pravzaprav ne bi bilo tako težko najti izhoda iz spornega vprašanja tako imenovane nezmotljivosti. Hans Küng nam je pokazal pred več kot 50 leti pot, ko je pojasnil, kako je danes mogoče razlagati ta sporni koncil, Vaticanum I, na katerem je pred glasovanjem protestiral tudi takratni rottenburški škof Hefele tako da je protestno odpotoval pred glasovanjem. Nezmotljivost po Küngu ne pomeni nezmotljivosti, temveč nezmožnost in jo je mogoče razumeti na ta način: dokler Cerkev ostane pod božjo besedo, je lahko prepričana, da ne bo radikalno zašla; to papež nato izrazi kot glasnik celotne Cerkve in simbol enotnosti.

Zato je pomemben tudi naslov Küngove druge knjige spominov: »Sporna resnica«, kjer je že takrat povzel za nas študente: »Nimamo resnice, ampak resnica ima nas«, nato pa jo lahko skupaj gremo  iskat, a kot je temu rekel v tretji knjigi: »Doživeta človečnost«.

Odpoved pravice poučevanja leta 1979 nam je zelo škodila. Zbrali smo množico podpisov in rotili našega takratnega škofa Moserja, da naj v Rimu ostane trden. Bilo je drugače.

Kaj je storil Hans Küng? V Jezusovi moči je razširil svoje obzorje in dežela in univerza sta pomagali, da se je lahko zavzel za razumevanja svetovnih religij in ustvarjanje svetovnega etosa, ki gradi mir, za kar mu je veliko ljudi na svetu hvaležno.

“Doživeta človečnost”. Tudi jaz sem jo doživel, ko sem bil v 90.tih letih župnik v argentinski katedrali v Anatuyi. Imel sem argentinskega vikarja in nekega dne sem govoril z njim o Martinu Luthru. Poskušal sem mu razložiti Luthrovo prizadevanje. Na kar je odgovoril: “Heretik!” Nato sem izpostavil najbolj pomembne pomisleke v teologiji Hansa Künga. Na kar je odgovoril: “Heretik!” Potem sem rekel, “in jaz?” Molčal je, vendar mi je njegov obraz rekel: Tudi heretiki! Danes sva prijatelja. Doživeta človečnost naju je zbližala.

Eden od mojih takratnih  študentov v semenišču v Santiago del Estero mi je nedavno pisal – po več kot 30 letih: »Tako sem ti hvaležen, da si mi takrat posredoval teologijo Hansa Künga.«

“Doživeta človečnost”. Pomembna mi je bila, ko sem 4. avgusta lani, na dan župnika Arsa, prišel do ideje med likanjem srajc. Župnik iz Arsa je edini pokrovitelj nas duhovnikov. To kaže, kako težko je za nas župnike, da postanemo sveti! Po mailu sem prosil Walterja Kasperja, naj se zavzame za znamenje upanja pri papežu ali v Vatikanu, še posebej, ker je Hans Küng v smislu zdravja vse slabši. Nihče, niti Hans, me ni prosil za to. Preprosto misel je prišla.

Upal sem, da bo vodstvo cerkve lahko naredilo korak nasproti Küngu in končno zgladilo tisto, kar je treba zgladiti. Walter Kasper je takoj poklical papeža. Ko je tedaj izgovoril papeža Frančiška stavek z bratskim objemom “nella comunione cristiana“, sem ga razumel pravilno, saj kot napol Argentinec poznam mentaliteto argentinskega papeža: doživeta človečnot, vendar brez pokroviteljstva, brez odrivanja težave, brez omalovaževanja, temveč pripravljenost, da gremo neko pot skupaj.

Toda Nemec v meni hoče še konkreten korak od Rima. Še vedno čakam na to, z mnogimi drugimi.

Leta 1969 je Hans Kűng na predvečer moje nove maše, to je mojega prvega evharističnega praznovanja v moji domači župniji Waiblingen,  pridigal pri ekumenskem bogoslužju in spodbujal za skupno duhovništvo vseh vernikov. Povabil sem ga in takoj je pristal. Zelo živahen večer!

Enako živahno, ko je po prepovedi poučevanja sprejel moje povabilo v Böblingen, kjer sem bil takrat župnik, na evharistično praznovanje in pogovor. Nekdanja ministrantka, Anke, je zdaj na isti dan kot Hans Küng, šla k dragemu Bogu – 6 ur pred njim, podlegla je raku. V tistem času se je v skupnosti tako navdušilal za Jezusovo zadevo, kot nas je mlade študente navdušil Hans Küng – za mene povabilo nam vsem, da se danes pogovarjamo z našimi mladimi o Jezusovi stvari. “Jezusova stvar potrebuje navdušence,” smo radi prepevali.

Na mojem zadnjem obisku v sredo pred velikim  četrtkom, visokim četrtkom, kot pravijo Švicarji, mi je bilo pomembno, da z Hansom delim evharistični kruh – tudi v spomin na mojo novo mašo in evharistična praznovanja, ki smo si jih delili med seboj. Lahko je namignil le še polovične stavke, ko pa sem začel Oče naš, je glasno in jasno molil od prve do zadnje besede, prav tako tudi pri blagoslovu z Bonhoefferjevimi besedami »Dobri pomočniki« in križem na čelu, s katerim sem se v zadnjem času vedno poslovil. Bonhoefferjev spominski dan je bil ravno prejšnji petek.

In tako, drage sestre in bratje, lahko s kratko izpovedjo vere Hansa Künga »v hoji za Jezusom Kristusom v današnjem svetu lahko živimo resnično človeško, delamo, trpimo in umremo: v sreči in nesreči, v življenju in smrti v božjem varstvu, v pomoč ljudem.«

Njegov pogled prek mize skozi okno v daljavo mi je nepozaben. Želim nam vsem ta široki pogled, še posebej v našem napetem položaju v cerkvi in družbi. Želim nam hvaležnost za delovanje Hansa Künga, za njegovo vero, za njegovo zaupanje v Boga. Eden njegovih najpomembnejših stavkov zame, s katerim sem lahko spodbudil že veliko ljudi, je zapisan na koncu: »Božja ljubezen ne obvaruje pred vsem trpljenjem, ampak ohranja v vsem trpljenju.« To si želim za vse nas. Hvala, dragi Hans!

Ko bom po nagovorih igral na orgle “Zdaj vsi hvalimo Boga”, bi morali vsi skupaj peti na glas. To je želel Hans Küng. Njegovo zaupanje v Boga naj bi bilo še enkrat izraženo. To nam zdaj onemogoča (korona), vendar bi prosil vse doma na zaslonih, da to storijo. V prvi kitici, “ki nas od maternice in otroških nog naprej”, bi si želel misliti na mamo Hansa Künga, ki mu je tudi 6. aprila tako kot on odšla pred njim k ljubemu Bogu – 33 let pred njim. Po prvi kitici bo župnik Janezove cerkve vodil sprevod s krsto iz cerkve. Ob 15. uri ga bomo pokopali na starem mestnem pokopališču.

Hans Küng zdaj gleda, kar je veroval in nas vabi, da priznamo: “Vem, da moj rešitelj živi.”

Ostanimo združeni v božji ljubezni!

Duhovnik Wolfgang Gramer

Govor na pogrebu, Tűbingen 16-4-2021

Prevod za www.svetovnietos.si prostovoljec A. Smrečnik, lektoriral I. Florjanc

https://www.wir-sind-kirche.de/files/wsk/2021/GRAMER%20Trauerfeier%20Hans%20Kueng.pdf