O življenju in delu Hansa Künga

Hans Küng je od leta 1960 živel in delal v Tübingenu in univerzi pomagal do velikega mednarodnega ugleda. Rodil se je v Surseeju (Švica) leta 1928, v Rimu je študiral katoliško teologijo in bil posvečen v duhovnika. Toda zaradi srečanja z osebo in delom velikega protestantskega teologa Karla Bartha je že zgodaj postal strasten ekumenist, ki si je od takrat prizadeval za premagovanje cerkvene delitve, ki obstaja od reformacije. Disertacija o doktrini utemeljitve Karla Bartha, osrednjega dela protestantske teologije, (o upravičenju) je bila prelomna leta 1957 . Leta 1960 je pri 32 letih Küng prevzel predmet za Temeljno teologijo na katoliški teološki fakulteti v Tübingenu, 1964 za dogmatiko in ekumensko teologijo. Istega leta je ustanovil Inštitut za ekumenske raziskave, katerega direktor je ostal do upokojitve leta 1996. Prelom leta 1979/80 je zanj izjemno dramatičen. Škof iz Rottenburga mu je odvzel cerkveno dovoljenje za poučevanje pod velikim rimskim pritiskom. Toda podprt s svojimi reformnimi pomisleki s strani velikega dela cerkvenih ljudi, Küng uspe ohraniti svoj položaj in ugled katoliškega teologa skozi vse življenje.

V prvem ustvarjalnem obdobju (do leta 1970) je Küng delal na ključnih vprašanjih krščanskega ekumenizma in notranje katoliške reforme. V sodelovanju z drugim vatikanskim koncilom, pri katerem kot svetovalec sodeluje z veliko osebno zavzetostjo, razvija svetopisemsko utemeljevanje, sodelovanje in ekumensko
razumevanje cerkve. Njegova vprašanja o dogmi o papeški nezmotljivosti so že del razprave. Küng očita nezmožnost katoliške
učiteljske službe za reformo in je s senzacionalno publikacijo leta 1970 odprl široko mednarodno razpravo o tem. Konflikt z rimskim učiteljstvom se začne. Toda njegova teološka podlaga potrjuje Küngovo prepričanje, da vprašanja, ki delijo cerkev med katoličani in protestanti, so že danes teološko rešljiva in tista, ki še niso rešena, niso več cerkveno ločena . Od takrat se mu zdi za priznanje cerkva reformacije, vzajemno občestvo Gospodove večerje in reformo papeštva kot ekumenske petrinske službe že prepozno.

V drugem obdobju dela v sedemdesetih in osemdesetih letih se je Küng soočil s temeljnimi vprašanji, ki jih je večinoma sekularna družba na splošno postavljala glede vere v Boga in krščanstva. Po predhodnem delu na Heglovi kristologiji je oblikoval knjigo z naslovom »Christ sein/Biti kristjan« (1974 oz. Biti krščanin 2001 Zagreb), ki je bila zelo uspešna pri številni publiki in je spodbujala praktično nasledstvo Jezusova podoba “od spodaj”. V knjigi »Existiert Gott?« (1978) poskuša celovito, filozofsko in teološko premišljujoče preučiti vprašanje Boga v sodobnem času z namenom argumentiranja »Da Bogu« v poznavanju ugovorov klasične kritike religije. Kot redki teologi ima tudi Küng nepogrešljiv instinkt do sodobnih vprašanj in zmožnost ljudi, da vprašanja življenja spremenijo v vprašanja znanosti, vprašanja znanosti pa vprašanja življenja. Njegove knjige torej niso plod duha časa, temveč izraz budnosti za čas.

Tretja faza temeljnih teoloških raziskav je bila dodana od sredine osemdesetih let. Ne Küng se je pred kratkim motiviral s številnimi potovanji v nekrščanske države in celine, zdaj pa se vedno bolj posveča vprašanjem, ki jih postavljajo svet svetovnih religij. Ne da bi pri tem ogrozil svojo vero kot kristjan, se obrne na posamezne svetovne religije in jih postavi v globalni, politično pomemben kontekst.
Svoje delo postavi pod znano geslo:
Ni miru med narodi brez miru med religijami.
Med religijami ni miru brez dialoga med religijami.
Ni dialoga med religijami brez temeljnih raziskav o religijah.

Tri stopnje tega dela se gradijo druga na drugo in se prekrivajo: V prvih nekaj letih ustvarja Küng v sodelovanju z verskimi učenjaki primerne pristope do posameznih svetovnih religij. V odmevnem 7 delnem televizijskem projektu razvija sistematično in pedagoško strukturiran pregled kozmosa religij. V treh monografijah predstavlja obsežne, teološko odsevne predstavitve monoteističnih religij judovstva, krščanstva in islama. Pred tem je teorijo premikov paradigme uporabil v humanistiki in kulturi. Zdaj jih natančneje obdela in naredi omenjene religije primerljive z njimi.

To intenzivno primerjalno raziskovalno delo o religijah gre brez težav v četrto Ustvarjalno obdobje, ki ga oblikuje »Projekt svetovni etos«. Začne se leta 1990 z ustreznim programom, leta 1996 vodi do neodvisne ustanove, se širi od Mehike do Pekinga z ustanovitvijo nadaljnjih inštitutov, leta 2011 pa je prek povezanega inštituta tudi institucionalno povezan z Univerzo v Tübingenu.
Izjavo o globalni etiki, ki jo Küng pripravi v imenu Parlamenta
svetovnih religij in je bila sprejeta v Chicagu leta 1993, lahko obravnavamo kot izhodišče za nadaljnje raziskovalno delo. To kaže, da so vse svetovne religije v temeljni zahtevi človečnosti (vladavina človekoljubja) in Vzajemnost (zlato pravilo) in dogovor o štirih temeljnih načelih, ki bi lahko, če jih vzamemo resno, spodbudile kulturo sodelovanja med verskimi in neverskimi ter razvoj svetovnega miru.

Ta štiri medsebojno povezana ustvarjalna obdobja v desetletjih izjemno bogatega življenja spremljajo številne druge teme. Vprašanja cerkvene reforme ostajajo enako aktualna kot filozofska vprašanja o pogledu na svet, razmerju med znanostjo in vero, pa tudi vprašanja literature in estetike, zlasti glasbe. V osemdesetih letih je Küng skupaj z Walterjem Jensom obnovil splošni študij na univerzi v Tübingenu

Ugled in uspeh.

Oktobra 2011 bodo v Berlinu predstavljeni spomini, ki sta jih zasnovala Küng in Jonathan Harvey in so že zdaj zelo zanimivi za sodobno in cerkveno zanimanje. Toliko je bil priznan, da si je želel ostati zdrav in ustvarjalen tudi v starosti. Tudi v svoji zadnji fazi življenja, ki jo je že zasenčila nepovratna bolezen, se je Küng zavzemal za pravico kristjana, da konča svoje življenje na lastno odgovornost pred Bogom in človekom, če naj bi se štelo za izpolnjeno. V medijski javnosti se Küng neredko zreducira na podobo zgolj kritika Cerkve in papeža. Po drugi strani pa se je razumel, oblikoval in navdihoval vse življenje v Reformi sveta kot obnovitelj Cerkve. Razočaran nad postkoncilsko zadržanostjo do reform je postal oster kritik cerkvenega vodstva in rimskega sistema. Skoraj noben katoliški teolog ni tako dosledno in vztrajno
opozarjal na nedokončani program reform Sveta in pozval k njegovemu doslednemu nadaljevanju. Njegova hiša v Tübingenu postane zbirališče domačih in tujih gostov, vključno s škofi, publicisti, znanstveniki in politiki.
Küng je svojo veliko strast do znanosti in skoraj neizčrpno energijo pri izvajanju projektov črpal iz krščanske vizije svetovne sprave, ki jo želi promovirati v cerkvah, med religijami in med državami. Dejstvo, da ga je vodstvo lastne cerkve kaznovalo in odrinilo na rob, se bo izkazalo za toliko bolj znamenje revščine, saj javnost v znanosti in zunaj nje deli njegove vizije ekumenizma, medverskega dialoga in svetovnega miru, iz katerega so veliki katoliško prenovitveno gibanje že zdaj razvija.

Prevod Albert Smrečnik, po http://www.weltethos.org/aktuelles/#nachrufkuschel-