Pismo Pedra Opeke za GSEtos Slovenija

Dragi  Albert in Gibanje svetovni etos, Slovenija

Jutri grem na pot za  tri tedne  po Franciji, kamor so me povabili na predavanja. Grem  iskat pomoč za najbolj revne brate in sestre in posebno za otroke.
Nekaj sem ti napisal, ne vem, če ustreza. Potem lahko uporabiš ali vsaj odlomek, če pa ne, pa  nič hudega! Lahko tudi popraviš mojo slovenščino !
Prejmi lep pozdrav!
Pedro (sobota 02 junij 2012)

 

 

Dragi prijatelj človek!

Tako lahko bi bilo živeti v spoštovanju in ljubezni! Ampak ljudje se zaradi egoizma in napuha vedno pačimo, in hočemo dajati videz, da smo boljši od drugih in drugim gospodovati. V resnici smo vsi drug drugemu potrebni, le tako lahko živimo in smo lahko srečni. Ni sreče brez drugih, brez sester in bratov! Ko sem bil posvečen v duhovnika, sem sprejel vodilo, da je vsak človek moj brat, in še drugo misel: Bog ne potrebuje žgalnih daritev, ampak usmiljenje”(Prim. Mt 9.13).
Razumel sem, da  mora vsak človek, če hoče sprejeti Jezusovo sporočilo, najprej prehoditi staro zavezo, ker potrebuje okvir in versko podlago, da postane nekdo in ima neko gotovost. Nadaljnji korak naredimo, ko nas Božji Duh vodi k Evangeliju, k Jezusovim  besedam, polnim ljubezni, spoštovanja in darovanja samega sebe za druge.
Ko bi se zavedali, da nosimo v sebi božje življenje in božjo besedo, ki je pot, resnica in življenje za vsakega  človeka,  bi bili lahko vsi skupaj bolj srečni.

Družba nas vedno znova sili v konkurenco, v boj za to, da bi bili večji od drugih, ko pa smo v resnici vsi bratje in sestre med seboj.
Največkrat drug drugemu nismo partnerji, ampak sovražniki; v sočloveku vidimo nasprotnika, ko bi morali videti v njem partnerja, brata, sestro, prijatelja.
Časi se sicer spreminjajo in že mislimo, da bo boljše, pa  spet vidimo, da se vojne nadaljujejo, da se ljudje še naprej pobijamo  in sovražimo. Kdaj bo tega konec? Kdaj bo več etike med nami?
Zakaj ne bi poskusili živeti kot bratje in sestre, kot prijatelji, ki se dopolnjujejo in si eden drugemu delamo življenje lepše in bolj ljubeznivo?! Tako bi bili bolj srečni, a žal sporočila ljubezni ne razumemo in nočemo sprejeti, ker  v svoji notranjosti, v svojem duhu, nismo dojeli, da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi in zato, da bi bili vsi srečni.
Namesto  sodelovanja iščemo razlike, konkurenco, potegujemo se za posebne privilegije, da ne bi bili drugim enaki.
V resnici je človek najbolj človeški tedaj, ko je preprost, spoštljiv, ljubezniv in strpen do drugih načinov mišljenja in izražanja kulture in duhovnosti.
Vedno bo pravo vez med ljudmi vzpostavljala spoštljivost in ljubezen. Sami vemo, kdaj nehamo biti spoštljivi in kdaj več ne ljubimo svojega bližnjega in ga uporabimo v svoj prid.
O univerzalni etiki, o človekovih pravicah in spoštovanju žensk, otrok, invalidov itd. se je že veliko napisalo, ampak največkrat ostanejo vse te lepe besede brez učinka, saj ne padejo na plodno zemljo.
Mislim, da bomo v tem oziru najbolj učinkoviti, če ustvarjamo oaze upanja, spoštovanja in ljubezni tam, kjer živimo, če živimo vse te duhovne in humane vrednote v vsakdanjem življenju.
Ljudje se  stalno prenavljamo in prilagajamo; dojeti moramo, da resnica ni enolična in da se izraža na različne načine in v različnih časih različno, kajti samo tako lahko nagovarja različne ljudi in različne generacije. V bistvu sta resnica in ljubezen sicer vedno isti,  ampak ju  razume in živi vsaka generacija na nov način, ker Sveti Duh deluje vedno in povsod.
Človek je bitje, ki se težko spremeni  in opusti navade. Evangelij pa ni nikdar navada, ampak vedno novo življenje in novo darovanje za bližnjega po božjem navdihu.
Duh, ki izvira od Boga, nas vedno spodbuja in vabi, da  se pomikamo naprej v smeri svobode in luči, ki ima en sam in večni izvir.
Zakaj ostajamo rajši v mraku, celo v temi in iz teme gledamo luč in božjo svetlobo, ko smo povabljeni, da pridemo v svetlobo, da v njej živimo in se veselimo in da v tej svetlobi živimo polno srečo med seboj in z našim Stvarnikom?

Novi ljudje, novi časi, novo mišljenje, nova ljubezen in novo upanje. Novi časi, novi odgovori. Kdo bi bil tako prevzeten, da bi hotel Boga privezati v neko dobo, v neko kulturo, v neko obdobje in v eno samo miselnost! Kdo  bi se upal Božjo ljubezen omejiti? Zdrava pamet in normalni čut nam pove, da je to nemogoče. Bog bo vedno privlačen in bo imel nov obraz za vsako generacijo ljudi in vsaka generacija ga bo razumela v duhu resnice in ljubezni,

Vsi smo priča, da se nasilje in nestrpnost po svetu veča in da ubijanje ljudi nekaterih ne prizadene prav veliko. Zakaj smo prišli do take brezčutnosti, brezbrižnosti in brezciljnega življenja? Kako naj človek, ki ni bil vzgojen v duhu in resnici, ki niti s svojimi starši ni imel humanega odnosa, čuti spoštovanje ali usmiljenje do sočloveka?!
Namesto da  bi iskali prave odgovore in prave vzroke za nasilje, pogosto na različnih svetovnih sejmih in srečanjih samo pridigamo in lepo govorimo.
Pogosto hočemo biti “optimistični”, ker je to moderno, v resnici smo  umetni optimisti in naše veselje ni veselje, naša sreča ni sreča, saj gradimo družbo brez sočutja  in napredek na revščini milijonov ljudi po svetu. Mnogim ne pride niti na misel, da moramo deliti, kar imamo odveč, ker to »odveč« ni naše, tudi če smo si bogastvo pridobili na pošten način.
Kako lahko kar naprej dvigamo kupno moč na Zahodu, ko je na južni zemeljski polobli ena milijarda revežev, milijarda  podhranjenih ali lačnih, ljudi, ki nimajo pitne vode in ne stanovanja?! Kako lahko te dobrine zahtevamo zase, ne da bi se prav nič menili, kaj se dogaja  drugod?!

Laž nas ne sme prevarati, čeprav se včasih zdi, da v naši družbi zmaguje! Laž je izvir naše nesreče in nezadovoljstva!
V svetu, kjer denar vse premore in vse podkupi, moramo pokazati svoje prepričanje in vero, da je ljubezen in spoštovanje  sočloveka pomembnejše kot ves denar in vsa slava in močnejše kot vsa laž! V ljudeh moramo utrditi to prepričanje, ker brez  tega prepričanja ni mogoče napredovati ali graditi česa novega in resnično trajnega.
Vse, kar je preprosto, naravno in resnično, bo obstalo in  bo prinašalo veselje, srečo in upanje.
Zakaj bi se bali novosti, ki prihaja iz resnice in ljubezni? Jezus je rekel: Spoznali jih boste po njihovih delih. Če so dela dobra, če drevo obrodi dober sad, potem prihaja od resnice in božje ljubezni.
Cilj bi moral biti vedno ljubezen do sočloveka, pomoč najbolj krhkemu bratu in sestri, zapostavljenemu in odrinjenemu. Na žalost tega ne verujemo, ampak rinemo po poteh, ki so že pokazale, da človeka ne osrečijo.
Gradimo nove oaze ljubezni, pravičnosti, medsebojne pomoči in upanja!
Drugi nam bodo sledili, ne da bi se tega zavedali, ker resnica in ljubezen nikdar ne umreta, ker izhajata iz božjega življenja.

Nova tveganja, novi izzivi delajo življenje lepo, dinamično in veselo, in to tedaj, ko ga delimo z brati in sestrami na svetu.
Seveda je to ideal, za katerega se borimo in živimo, in ga verjetno ne bomo videli uresničenega; ampak ravno s tem, da ta ideal ljubezni do vsakega človeka živimo, gradimo temelje novih časov in boljše prihodnosti, kjer bo vedno manj nasilja, nestrpnosti, nevoščljivosti in izkoriščanja človeka po človeku.
Noben človek ne more biti cepljen proti vsem slabim nagnjenjem, vsak pa se lahko odloči, da bo živel in daroval svoje življenje in moči za ljubezen do sočloveka, posebno do najmlajših in revnih, ki so najbolj izkoriščani in niso deležni človeškega napredka in ustvarjanja.
Vsak človek je tam, kjer živi in dela, soustvarjalec z Bogom.
Prebudimo se in sprejmimo nase obveznosti in odgovornosti ter prepričanje, da je mogoče graditi in živeti v bolj pravičnem in   enakopravnem svetu!  Od mene in tebe, dragi  prijatelj, je odvisno, če bomo pridobili mladino, da se bo žrtvovala za boljši svet in bo v tej gradnji in delu za boljši svet obenem bolj srečna. Za tistega, ki zna sočloveka videti v stiski in bedi, to ni samo pojem, to je realnost. Človeku, ki je v stiski, moramo takoj priskočiti na pomoč, pa ne z besedami, ampak z dejanji!
Nadaljujmo boj proti krivici, egoizmu in kaosu, kjer ne bodo še naprej najmočnejši vladali, teptali in izkoriščali  najšibkejših:  otroka, žensko, ostarelih …
Skupaj zgradimo jez ljubezni, pravičnosti in strpnosti, da bi živeli bolj veselo in srečno, kljub temu, da bomo še naprej trpeli bolezni in človeške pomanjkljivosti. Življenje je boj za resnico in ljubezen, in če smo na tej poti, se nam ni treba prav ničesar bati!

Pere Pedro Pablo, junij 2012
(lektoriral Jože Kurinčič februar 2013)