Potihem je odšel veliki mislec in humanist Hans Küng
V torek, po veliki noči, 6. aprila 2021 je na svojem domu v Tübingenu v 93. letu starosti umrl profesor Hans Küng. Od leta 1960 je bival in deloval v Tübingenu, postal je del tega prijetnega univerzitetnega mesteca, vpisal se je med velike duhove würtemberške filozofske, teološke in duhovne prestolnice, kjer je v knjigo spominov zapisan tudi naš rojak Primož Trubar.
Potihem, skoraj neopazno, se je zgodil obisk slovenske sedemčlanske delegacije na sedežu Ustanove svetovnega etosa v Tübingenu, ki je postal tudi dom prof. Hansa Künga, konec oktobra 2010. Na tem preprostnem in gostoljubnem sprejemu se je rodila zamisel, da bi profesor Küng obiskal Slovenijo in da bi do njegovega obiska pripravili vse potrebno za ustanovitev slovenske sekcije svetovnega etosa. Priložnost se je ponudila v okviru mednarodnega medreligijskega simpozija Verstva v dialogu s sodobno kulturo, ki ga je organizirala teološka fakulteta v Mariboru junija leta 2012. Profesor Küng je kot prvi govornik simpozija predaval 28. junija 2012 na mariborski pravni fakulteti o vrednotah v Evropski uniji. S tem njegovim prvim obiskom Slovenije je bila povezana ustanovitev Gibanja svetovni etos Slovenija in podpis deklaracije o svetovnem etosu. Tudi ta obisk profesorja Künga v Sloveniji se je zgodil potihem, skoraj neopazno.
Potihem in skoraj neopazno deluje Gibanje svetovni etos Slovenija že devet let od ustanovitve. Prireja posvete, izdaja knjižne publikacije, organizira razstave v duhu njenega ustanovitelja, profesorja Hansa Künga. Mir in sožitje med religijami, med kulturami, med narodi: to je rdeča nit in vodilo tega gibanja.
Če zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ne obrodi sadu! Tako je rekel Jezus iz Nazareta. Tiho umiranje in zorenje v tišini globin zemlje naj da čimveč rasti ideji miru in sožitja med religijami, kulturami, med narodi in civilizacijami. Potihem, kakor s koraki goloba, prihaja resnica! Zavzemanje za notranjo reformo Cerkve, kateri je bil zavezan profesor Hans Küng, istovetenje z ideali Božjega kraljestva, ki ga je oznanjal Jezus, sta dolgotrajen proces. Zahteva veliko potrpežljivosti, terja tudi veliko trpljenja.
Cerkev, moja mati in moj križ, je vzkliknil sveti laik dvajsetega stoletja. Hans Küng je ostal zvest katoliški Cerkvi, imel jo je za mater in istočasno jo je doživljal kot križ. Njegov dolgoletni teološki sopotnik Hermann Häring, od katerega sem si sposodil binom »potihem in skorja neopazno«, je v elektronskem sporočilu na njegovi spletni strani na dan njegove smrti objavil, da je umrl z eno nepotešeno željo: da bi bila njegova teološka misel rehabilitirana s strani Rima. Tega ni doživel. Sem bil pa sam priča njegovi pripovedi, nekaj let po ustanovitvi gibanja Svetovni etos Slovenija, ko smo bili trije člani gibanja povabljeni v Tübingen, ko je s solzami v očeh vsem navzočim povedal, da mu je papež Frančišek iz Rima poslal razglednico s toplimi pozdravi in dobrimi željami. Že to je bilo zanj znamenje sprave, čeprav preprosta in bratsko prijateljska gesta papeža Frančiška.
Sprava potihem in skoraj neopazno. Tudi mi Slovenci, se želimo potihem in skoraj neopazno posloviti ob velikega misleca, teologa in humanista Hansa Künga. Še danes pa bom pisal novinarju RTV Slovenije Igorju Juriču, da nacionalna televizija njemu v spomin objavi njegov, v Mariboru posnet, intervju na dan svetih Petra in Pavla, 29. junija 2012. Tudi to se bo verjetno zgodilo potihem in skoraj neopazno.
Bruselj, 6.4. 2021
Zvone Štrubelj
