Predgovor Zbornika SE

Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki. Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo.
Srečko Kosovel

Na lanskem prehodu pomladi v poletje se nas je na pobudo vrlega Alberta Smrečnika zbrala dobršna skupina etičnih zanesenjakov z vseh koncev slovenske države, z gorečo željo, da se tesneje povežemo in vsak po svojih najboljših močeh prispevamo k boljši sedanjosti in svetlejši prihodnosti. Po tehtnem premisleku se nismo odločili za katero od klasičnih pravno formalnih organizacijskih oblik, denimo za društvo, klub ali celo politično stranko, temveč raje za Gibanje svetovni etos Slovenija, kajti prav zvonka besedica »gibanje« prek svojega latinskega prednika oznanja simbiotično povezanost s čustvi, motivacijo in spreminjanjem.

Trdno sva prepričana, da so številni kasnejši dogodki – v prvi vrsti mariborsko srečanje z dr. Hansom Küngom, očetom projekta svetovni etos, neverjetno hiter prevod in izdaja njegovega zadnjega priročnika v slovenščini, nič manj pa seveda tudi posvet o svetovnem etosu –  prepričljiv dokaz, da so bila tudi najbolj smela pričakovanja močno presežena. To, kar se je zgodilo in kar se še vedno in vse bolj dogaja, je soliden temelj realnega upanja, ki je zaživelo v svoji vitalnosti ter polnosti in od katerega si morda lahko celo tiho obetamo, da bo zaradi njega in naših skupnih prizadevanj svet, v katerem živimo, vsaj za odtenek boljši.

Aprilski posvet o svetovnem etosu, katerega prispevki so zbrani v pričujočem zborniku, je bil nekaj posebnega, kar je morebiti razvidno že iz vsebine te monografije, a je toliko bolj velo in dehtelo takrat v dvorani Cankarjevega doma. Že res, da je v zadnjem času Slovenija dobesedno preplavljena s podobnimi manifestacijami, ki kličejo k humanosti in moralnosti, toda tako izrazito duhovne in strokovne širine, ki bi se posvečala temeljnim moralnim dilemam sodobnega časa, pri nas vendarle še ni bilo zaslediti. V naši domovini žal še vedno prevladujeta svetovnonazorsko in ideološko sektaštvo, ki se trudita svet (do)misliti in reševati tako, da mu vsiljujeta svoje lastne ideje in pri tem izključujeta vse ostale. A na posvetu smo se zbrali ljudje, ki nas ne povezujejo niti skupna svetovnonazorska, niti religiozna, niti politična, niti poljubna ideološka prepričanja; torej nič od tega,  kar je pri nas že dolgo nazaj postalo železno pravilo sleherne oblike združevanja in sodelovanja. Tudi po ožji strokovni plati smo si tako različni, da bi v običajnih okoliščinah težko lahko oblikovali smiselno in učinkovito jedro določenega posveta ali simpozija. Nekaj pa nas kljub vsej različnosti in raznorodnosti vendarle povezuje in združuje, nekaj, kar je bistveno pomembnejše in vrednejše od morebitnih skupnih svetovnonazorskih, religioznih, političnih, ideoloških in strokovnih usmeritev, nekaj, kar vsa prepričanja in strokovne posebnosti sploh šele naredi, ne le za legitimne, temveč v njihovi vsakokratni posebnosti in različnosti tudi za vredne in spoštovane: to pa je v prvi vrsti prizadevanje po etičnosti in udejanjeni človečnosti. Tudi nas torej povezuje neko prepričanje, da, toda prepričanje, ki je bolj temeljno in širše od katerega koli drugega prepričanja, iskreno prepričanje namreč, da brez spoznane in uresničevane človečnosti vse posebne in tradicionalne oblike naših prepričanj izgubijo svojo pravo vrednost in možni smisel.
Seveda bi lahko tudi posvet označili kot apologijo in za nekatere celo vsiljevanje določenih idej. Morda res, toda kdorkoli nam je dobrosrčno, brez predsodkov in skrbno prisluhnil, je najverjetneje ugotovil, da smo odprtega srca ponudili le tisto, kar je lastno in silno blizu sleherniku, le da morda na bolj domišljen in ozaveščen način.

Ne pomniva, da bi se na kakšnem strokovnem posvetu družno srečali tako liberalci kot kristjani, deisti in agnostiki, filozofi, teologi, pravniki, pedagogi, naravoslovci in gospodarstveniki ter bili pri tem deležni še častnega pokroviteljstva tako eminentne državne institucije kot je Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, ki jo trenutno pooseblja gospa Vlasta Nussdorfer. Kdor si prizadeva za človečnost ter išče načine in poti, kako poglabljati humanost družbe na vseh ravneh, ne ukinja liberalizma, ne ateizma, ne religioznosti, niti skepticizma, pač pa vzpostavlja skupni etični temelj za vse smiselne vrednotne orientacije; tisti elementarni in univerzalni temelj, ki so mu sledile, mu sledijo in mu bodo sledile vse kulture, kolikor in če bodo želele preživeti. In prav v tem se skriva osnovna ideja svetovnega etosa: prebuditi pri ljudeh zavest o skupnih humanih temeljih vseh sekularnih in religioznih družb, in jih v skupno dobro neomajno uresničevati.

Gibanje svetovni etos Slovenija je prvo v našem prostoru,  ki na jasnih in univerzalnih etičnih osnovah poudarja in vzpostavlja skupno dobro, ne da bi s tem vso legitimno različnost ukinjali. Nasprotno, na ta način jo šele resnično krepimo in jo delamo za smiselno. Samo upamo lahko, da v teh prizadevanjih ne bomo ostali osamljeni.
Posvet in publikacija z naslovom Svetovni etos – globalno in lokalno sta skupaj prvi korak, s katerima želimo v svoji strokovni in povsem človečanski mnogoterosti ter pestrosti nagovarjati tisto dimenzijo etičnosti, za katero smo skupaj s Hansom Küngom neomajno prepričani, da predstavlja temelj vseh kultur. Brez začetka ni napredka, zatorej verjameva, da bomo pri nadaljevanju našega romanja k humanejši družbi kmalu še številčnejši. Ali kot bi dejal nesmrtni Kosovel:
Človek je poslanec celote. Kar čuti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto.

Urednika Borut Ošlaj in Marko Pavliha
V Novi vasi nad Dragonjo in Ljubljani, velikega travna 2013